Ne sodi knjige po platnicah
Vsak izmed nas je nedvomno že večkrat slišal rek “ne sodi knjige po platnicah“.
Te besede imajo zame globok pomen. Spomnijo me na ogromno ljudi, ki si iz čiste navade ter z izrednim veseljem ustvarjajo mnenja o tistih, o katerih ne vedo prav ničesar. Spomnijo me na to, da poiščem potencial v tistih osebah, katerih so se mnogi odrekli, še preden so imeli priložnost jih spoznati, oziroma so to priložnost preprosto zavrnili.
Ravno na ta način (z odprtim srcem) sem spoznala veliko dobrih ljudi, ki jim danes lahko rečem prijatelji in sem ponosna na to, da so del mojega življenja. Ponosna pa sem obenem tudi nase ter na svojo zmožnost ne prenagljenega sojenja.
Poznam eno prav zanimivo zgodbo, ki se navezuje na tematiko, o kateri ravno berete. Gre pa tako …
Zgodba
Mlad fant je sedel na avtobusnem postajališču. Po navadi je čakal avtobus dobrih pet minut, se usedel nanj ter odpeljal domov. Ta dan pa se je odločil, da bo šprical pouk, zato je moral čakati na prihod avtobusa malo dlje. Sprehodil se je do trgovine in si kupil vrečko piškotov, potem pa je šel nazaj na postajo. Tam je sedel starejši gospod, ki se mu je prijazno nasmehnil. Fantu pa se ni dalo ubadati z njim in si je v ušesa potisnil slušalke, dal svojo najljubšo pesem na repeat in se usedel zraven njega. Zamislil se je, užival v glasbi in si vzel prvi piškot iz vrečke. Takoj za tem si je s piškotom postregel tudi gospod zraven njega. Fant se je začudil nad tem, rekel ni ničesar.
Vsakič, ko je vzel piškot, je tudi starec segel v vrečko in vzel enega. Fantič je postajal zmeraj bolj nejevoljen in ko je v vrečki ostal še zadnji piškot, je razmišljal: “Kaj bo pa zdaj ta stari neolikanec storil? A bo pograbil še zadnjega, brez da bi me vprašal?!”
Stari mož je res segel v vrečko. Iz nje je vzel piškot, ki je še ostal, ga pretrgal na dva dela in zadnjo polovico s prijaznim nasmehom ponudil mladeniču ter mu pokimal z odobravanjem.
“Pa to ni res …” si je mislil. Jezno je pograbil nahrbtnik in se šel usest na avtobus. Ko se je malo umiril, si je snel slušalke in odprl torbo, da bi jih pospravil. Kar pa je zagledal v torbi, ga je pošteno presunilo …
Z izbuljenimi očmi je gledal v zaprto vrečko piškotov. Dojel je svojo zmoto – pozabil je, da je piškote pospravil v torbo. Torej je ves ta čas jedel piškote starega gospoda, ki jih je brez kakršne koli jeze ali začudenja delil z njim. Pogledal je skozi okno, če je mož še tam, avtobus pa je speljal. Počutil se je zelo slabo, bilo ga je sram. A za opravičilo in razlago je bilo prepozno.
Zaključek
Veliko preveč energije porabimo za obsojanje ljudi ter negativno razmišljanje. To pa ne dene dobro prav nikomur. Veliko lepše je hoditi po svetu odprtega uma in srca, z veseljem pred novimi poznanstvi. Saj se nikoli ne ve – mogoče bo prav tista oseba, o kateri si ustvariš največ napačnih mnenj, nekega dne ravno prava zate.